sobota, 23. junij 2007

Mavrični bojevnik - 2. del

V ponedeljek sem pobrala sive. Dobesedno. SEM jih pobrala. Jaz, sama, lastnorocno ... Sicer to ne bi bilo nic posebnega, ce ne bi tega pocela pri zdravniku.

Pa zacnimo od zacetka. Ker sem zaradi nezgodnega zavarovanja rabila potrdilo o koncu zdravljenja, sem morala do zdravnice, da mi tam (strokovno) odstarnijo sive. Ce tega papircka ne bi rabila, bi jih tako ali tako odstranila sama, ker zaradi treh sivov se mi pac ne ljubi eno uro cakati pred ambulanto.

Ponedeljek je bil eden od ogabno vrocih dni v preteklem tednu, prostega casa imam te dni manj kot nic in tole paranje mi ni hodilo nic prav. Kot je bilo pricakovati, sem se najprej nacakala.

Sestra v ambulanti se je, po tem, ko sem ji pojasnila kje se skrivata dva od treh, sivov lotila precej pogumno. S skalpelom ... Prvi, tisti na veki je sel ven sicer brez tezav, zato pa toliko bolj bolece, ampak menda ne gre drugace, mi je ob pihanju in mezikanju pojasnila sestra. Siv je potrebno posteno povleci, nato "prezagati" s skalpelom in potem, se vedno nategnjenega, povleci iz rane. Tako, da pacient ve, da se nekaj dogaja.

Potem pa se je zacelo ... Po kratkotrajnem brskanju s skalpelom po mojih obrveh je zakljucila, da je druga dva siva nemogoce odstraniti. Prosim? Ker sta med obrvmi in ker ju pokriva krasta, ju ne more odstraniti. Pocasi mi je zacelo prekipevati in ce ne bi res nujno rabila tistega potrdila, bi vstala in sla. Sestra si je vzela se par trenutkov za razmislek in sklenila, da morda bi pa vseeno slo, ce krasto odstrani. Bravo. Sem si oddahnila. Po se nekaj brskanja je bil sklep podoben prvemu - ne gre. Se malo razmisljanja in se ena pametna odlocitev, da krasto poskusi zmehcati. A vendar presenecenj se ni bilo konec, saj je izbrala nekoliko hecno metodo. Odlocila se je, da mi krasto in siva namaze z Bepanten kremo, da se zadev cez noc zmehca, jaz pa naslednji dan ponovno pridem v ambulanto, da mi odstrani siva. Skoraj me je pobralo od presenecenja, pa ja ne misli, da imam casa na pretek in da bom zaradi dveh #$&!/%" sivov se enkrat hodila k zdravniku?! In sem seveda bleknila, ce ju lahko sama odstranim (tako kot je bilo to v mojem prvotnem planu - dokler nisem ugotovila, da rabim nesrecno potrdilo). Jasno, mislila sem doma. Uzaljeno je siknila, da naj kar poskusim, ce mislim, da mi bo uspelo in mi v roke porinila pinceto.

Pred samoposegom je rano preverila se zdravnica, ki ji najprej ni bilo jasno, zakaj vztrajam na tem, da si sive odstranim sama - ko sem pojasnila kaksni so bili nameni sestre in da zaradi dveh sivov res ne mislim naslednji dan hodit nazaj, se je strinjala (jasno, nisem pozabila omenit, da studiram veterino ;-P ).

Verjetno je bil precej hecen prizor, ki ga je videla sestra stevilka 2, ko je v ambulanto prinesla nove kartoteke. Zmesana babnica, ki stoji pred ogledalom in si kar v ambulanti puli obrvi ... V bistvu me je zelo prijazno vprasala, ce morda ne cakam na spiranje uses ... Ko sem ji odvrnila, da ne, da si samo odstranjujem sive, ji je pa skoraj zmanjkalo tal pod nogami. Kako?! Kar sama, naj vendar pocakam, da pride sestra! In sem se enkrat pojasnila zgodbo z Bepantenom, nocjo in naslednjim dnem. Potem me je razumela in jo je zaskrbelo le se, ali je dovolj svetlobe.

Kakorkoli, siva sta seveda sla ven brez kakrsnih koli tezav in tudi brez kakrsnih koli bolecin. Uporabila sem nekoliko drugacen prijem kot moja najljubsa sestra, predvsem pa skarjice namesto skalpela.

Takole pa izgledajo "bojne" rane zdaj:

MAkis je hotel nekaj povedati

Nimam pojma kaj in nima pojma komu. Je bila pa debata ocitno precej burna ...



Po cudezu nevemkaksnem je telefon nekaj casa se celo deloval. Le ko se je malce ogrel, je bilo nemogoce razbrati kaj pise na ekranu. Potem pa ga je nekega lepega dne (jasno, takrat, ko me je iskalo en kup ljudi) zmanjkalo ... In ni bilo druge, kot da ga dam popravit. Mimogrede, telefon je bil pred obdelavo ves lep in ves NOV, strasno zadovoljna sem ga uporabljala komaj mesec dni.

No, pretekli teden se je vrnil s kirurske obdelave, z novim ekranckom, novim ohisjem, "stara" je ostala samo drobovina. Jaz pa spet srecna in zadovoljna poslusam zvizganje.



Mimogrede, macek je se vedno ziv (in cel), le pogovarja se ne vec na moje stroske ...

Soča



Vreme je bilo sicer bedno, natanko taksno kot ga je v teh koncih pricakovati, ko je napoved slaba, ampak lepo je bilo pa vseeno. Soča, prekrasna kot vedno, mi zbudila skomine po veslanju. Bo treba spet malce veslo prijeti v roko.

sobota, 9. junij 2007

Mavrični bojevnik

Zadnjnjih nekaj dni in se nekaj naslednjih sem svojo identiteto zamenjala z Mavričnim bojevnikom. No, vsaj na ven ...



Poleg postrihanega ocesa in lica imam pobarvan se levi komolec, desno koleno, levi bok in meca in manjsi okrasek na bradi. Seveda bi bel obliz kvaril barvno usklajenost, zato sem se malce poigrala z njim.

Nov izgled seveda ni posledica blizajocega se pustnega casa (mislim resno, saj se bliza, se manj kot leto dni je do takrat), ampak dejstva, da je beton trsi od moje glave. In tega, da se kolo, ce se ga med voznjo dotaknes, ustavi. In tega, da te avtomobil, pri se tako pocasni voznji vsaj sesuje po tleh.

K sreci se je vse skupaj koncalo precej bolje kot bi se lahko. K sreci le razbita arkada in posledicno trije sivi in videne in omenjene buske. No, pa "izpahnjena zadnja okoncina" mojega dragega bicikla, ki pa je nasledni teden "narocen pri kirurgu", tako da bo spet kot nov, pa en izgubljen izpitni rok. Sem pa pri temle "matenju ob tla" zagotovo porabila se eno od svojih devetih zivljenj, tako mi jih zdaj ostane le se sest ... Ampak, ce bo slo naprej s takim tempom, bom s koncnim rezultatom kar zadovoljna.
m.