Šišmišu

Cas celi rane, pravijo. Saj vem, da scasoma bolecina mine in ostanejo le se tisti lepi spomini. Samo, preden pribrcas do tiste tocke, pa pece, boli, stiska v prsih in zmanjkuje zraka ... Med spomine o prvih dneh, o izbiranju imena, o prvih negotovih korakih, o skomigu z rameni in odlocitvi, da je popolnoma vseeno, ce te hranim na dve uri, saj se moram tako uciti, o panterskem skoku, ki se je koncal v straniscni skoljki in sem ti zagrozila, da naslednjic potegnem vodo, o tem kako si MAkisu ukradel novo zogico in pogumno rencal ob tem, o mali beli kepici, ki se je stiskala ob Spelin hrbet in zapredla, ko si jo samo pogledal, se mi ves cas vrivajo spomini zadnjega tedna. Najinih pogovorov in obljub, tega kako tezko se je bilo vsak vecer posloviti, strahu, ko sem zjutraj klicala kako si, vonja po zdravilih in utrujenih oci. Obljub in menjav v svojih mislih, ... Kako sem do konca verjela, da nama bo uspelo.

Vceraj sem pospravila stanovanje, pomila tla, oprala vsa lezisca, transporterje, posodice za hrano, in z razkuzilom prespricala vse skupaj. Avtomaticno, kot robot sem drgnila s cunjo sem in tja, spricala po tleh, stenah, posteljnini ... Bilo mi je, kot da se trudim izgnati se zadnje sledove tvojega diha, ki se je morda ujel v kaksen koticek. V resnici pa vsake toliko izpod napol zaprtih vek iz koticka ocesa pogledam, ce bo slucajno izza vogala kje pogledala tvoja bela glavica in takoj za njo v pozor postavljen crn repek kot mala antenca. Morda bom, ce glavo premaknem dovolj hitro, nepricakovano, tisti repek potem lahko ujela.

Ko s Spelo prideva s sprehoda, se mi pod noge zapodi samo MAkis, nikor ni, ki bi potem se nekaj minut skakal in se igral z obeskom od kljucev. Nikogar ni, ki bi s emi basal v narocje medtem, ko sedim za racunalnikom in se mi nato spravil pocivat za vrat. Saj ves kaksen je MAkis. On ni za te hece ...

Komaj cakam konec dneva, ko se lahko pokrijem cez glavo, zaprem oci in si zelim, da me bo zjutraj zbudilo tiho brnenje ob glavi in da bo vse skupaj samo ena nocna mora. Ne more biti resnicno, ne sme biti. Macke imajo devet zivljenj, kot jaz vem ...

Najteze je, ker je vse skupaj potekalo tako hitro, prislo iznenada. Se mi zdi, da je vseeno laze, ce so zadeve pricakovane, potekajo malce pocasneje, da se vsaj na nek nacin lahko pripravis ... Skusam se prepricati, da sem naredila vse kar sem lahko, a ostaja nek grenak priokus, da bi bilo morda lahko drugace.

Filip, srcek, naj ti bo lepo na drugi strani mavrice.