Kuna

K pisanju tega zapisa se spravljam ze en lep cas. Vedno znova prelagam, ker vem, da mi bo vzelo precej casa, pa ker kdo ne bo razumel in bo potrebno potem razlagati, pa ker bo kdo drug razumel, kot da zapisano leti nanj in bo spet potrebno razlagati, pa ker ... Pa ker vem, da ko se bom tega pisanja lotila, da bo slo "zares". Da tisti tik-tak, tik-tak vedno bolj nabija. Sicer ne gre za ure, morda tudi ne za dneve, vsekakor pa stejem tedne, morda mesece ...
Nimam pojma kam vse me bo tole pisanje odneslo, vem pa, da je faking zajebano pisati o nekom (po vseh trapastih klasifikacijah pravzaprav o necem), ki ga imas hudo rad, pa ves, da ni vec dalec trenutek, ko bo tole le se eno pisanje v in o pretekliku.


Zadnji cas precej svojega prostega casa (ki ga sicer ni veliko) posvetim razmisljanju o tem, kaksen privilegij je to, da zivalim lahko omogocimo humano evtanazijo, kot se temu z nekoliko bolj strokovnimi besedami rece. Do ne dolgo nazaj se mi je zdelo, da to je pa tisti del veterinarskega poklica, na katerega se verjetno ne mores navaditi, ki mora bit grozljiv in ki te vcasih preganja v spanju. Pa ni tako ... V bistvu je lastnikova odlocitev za evtanazijo, jasno, v pravem trenutku in iz pravega vzroka, najvec kar lahko naredi za svojega prijatelja. Mu, na nek nacin, castno dovoli oditi. Ga odresi muk. Seveda, prej poskusas narediti vse kar se da, ampak na neki tocki prides do tja, kjer se ne da vec naprej.


Ker sem imela to priloznost, da sem od blizu videla kako umira clovek z neozdravljivo boleznijo, sem vesela, da vsaj zivalim lahko take muke prihranimo. Tisto zmanjkovanje na koncu, ko samo se je - biva, samo lupina, ki caka da bo konec - grozno je ... In ko se zgodi, je samo se olajsanje, da je minilo.
Grozno mi je ob misli, da bi katera od mojih zivali morala na tak nacin trpeti. In strese me od groze, ce pomislim, da bi morala trpeti zaradi mojega egoizma. Cetudi samo dan ali dva ... In zelo me skrbi, da morda ne bom znala razbrati tega kdaj je ta trenutek prisel. Menda ves. Ti in tvoja zival. Oba vesta.


Nazaj h Kuni. Kuna ima raka. Verjetno celo dva. S tem dejstvom ziviva ze nekaj casa. Sicer ni prijetno, ampak do sedaj nama je slo cisto ok. S posameznimi padci, pa trenutki, ko se je zdelo, da zdaj smo pa tam, pa sva se nekako pobrali. Ona in jaz. Prognoza ze od zacetka ni blesceca, ce naju malo pohvalim, nama gre pravzaprav izvrstno. Ob terapiji, ki jo ima, je pricakovana zivljenjska doba od postavitve diagnoze 6-12 mesecev. Midve tako furava ze dve leti in pol. Kar je super, ampak kaj, ko kljub vsemu enkrat potem prides do tja, kamor si nisi zelel.


Zadnji dogodki (potek bolezni, posledice terapije, ... vse mi je dobro poznano, vem na pamet, zdrdram sredi noci, kot postevanko ...) naju nekako postavljajo tja proti koncu poti. Sicer je stanje trenutno povsem stabilno, z dvema kupckoma zdravil dnevno sicer, ampak je. Pocuti se - glede na stanje super. Je, pije, hodi, se igra (malo), normalno iztreblja, spi (veliko), vidi zelo slabo, oz. sploh ne. Pocne vse, kar pocnejo stare zivali. In stari ljudje. In meni se zdi, da ji zaenkrat se ni hudega.
Res je, da izgleda grdo - je skoraj brez dlake, zaradi cesar se se toliko bolj opazi kako suha je. Ampak glede na to, da njeno tezo redno spremljam in da je bolj kot ne enaka ze dve leti, sem se s tem pac ze sprijaznila. Jaz, njena lastnica in zagotovo nekdo, ki jo ima najraje, sem pac presodila, pa ne samo po lastni pameti in "pameti", ampak tudi po pogovoru z drugimi, takimi z izkusnjami in takimi s strokovnim znanjem, da ne trpi. Dokler normalno funkcionirajo osovne zadeve, dokler ima apetit, dokler "nagoni" macjega smrkavca, ko ga ima dovolj, dokler Tidri skace za vrat sredi spanja, ce se ji zdi, da je to potrebno - o uspavanju pac ne bom razmisljala. Jasno in dokler lahko vse tezave, ki jih ima, kontroliramo do te mere, da je ne bodo ovirale pri normalnem zivljenju. Nimam pojma koliko casa jih bomo lahko, verjetno zelo dolgo ne, ampak zaenkrat jih. S tem sem ta hip povsem zadovoljna. Ko bova prisli do mesta od koder se ne da vec naprej, bom brez pomislekov naredila tisti korak. Ne z lahkoto - zaradi sebe, svojih spominov in podobne navlake, a zavestjo, da sem ji to dolzna.
Tezko prenasam komentarje o njenem stanju od kogarkoli, sploh od ljudi, ki niti dobro ne vedo katere vrste zival je. Se enkrat, za vse take - ni kuna nevemkatera (belica, zlatica, domaca, albino, ...) brez imena, ampak je beli dihur po imenu Kuna.