Ni bil taprav dan ...

Danes res ni bil tapravi dan. Za nic. Najbolje bi bilo, ce bi se ze vceraj popoldan, ko je bilo se vse kot mora bit, zavlekla nekam, pokrila cez glavo, si zamasila usesa in si na glas ponavljala la lalala lalalalala lala lala ...

Res je zanimivo, kako grejo dnevi, ki so ze sami po sebi splanirani za naporne, lahko se bolj narobe. Na danasnjem to do spisku sta bila samo dva kolokvija. Eden iz "rozic" - pih, piflarija 150 latinskih imen, 150 slovenskih imen in prav tako, no stevilo je v resnici nekoliko nizje, ker se nekatera imena ponovijo, imen druzin, ki jim omenjene rastline pripadajo. Kaj pa je to ... In drugi, strah in trepet prvega letnika na VF - ustni zagovor kolokvija iz histologije. Pri groznostrasni prof. Azri. Vsaj tako pravijo.

Popestritveni del danasnjega dne se je, jasno, zacel vceraj pozno zvecer (nimam pojma zakaj, ampak te stvari sevedno dogajajo ob cudnih vecernih ali nocnih urah, ob nedeljah ali pa ob praznikih). Glavna akterka je bila tokrat (odkrito priznam) moja najljubsa zverinska clanice nasega gospodinjstva, dihurcica Kuna. Za tokratno zabavo je poskrbela kri v blatu. Zal tista iz zgornjega dela prebavil in glede na njeno sicersnje stanje je bila diagnoza precej na dlani ... Ppeticni ulkus, po domace - rana na zelodcu. Nic fajn, si predstavljam. Kljub "toni" zdravil (hvalabogu, oz. nekomu drugemu ... za mojo domaco lekarno in vecerno konzultacijo) smo doziveli in preziveli tudi "napad", do katerega, vsaj pri dihurjih, pri razjedi zelodca dostikrat pride. Se ena nic fajn zadeva. Ne zame, ki je posteno stiskalo v prsih, ne za Kuno.

Noc smo vsi skupaj nekako prebili brez vecjih tezav, razen pomanjkanja spanja. Kri je bila sicer s evedno prisotna, napad pa se (spet hvalanevemkomu), ni ponovil. Zjutraj sem jo odslepala do ambulante, na strokoven pregled in ponovno "tono" zdravil. Tam je tudi ostala, med tem ko sem jaz v Tivoliju skusala zbrati tiste delce znanja, ki jih je vecernji dogodek raztrescil po vseh skrivnih kotickih mojih mozgan.

Rozice so bile itak v trenutku prestavljene na jesenski rok, za histologijo bi mi bilo zal, ce ne bi vsaj poiskusila. Ce ne drugega zato, ker je kolokvij sestavljen iz prakticnega dela in ustnega zagovora in v primeru ponesrecenega drugega dela (nepristop steje enako) je ponovno potrebno opraviti tudi mikroskopiranje. Sicer se mi je dozdevalo, da se ob vsej strasni zmedi lahko dogodi popolni blackout, ampak - upanje umre zadnje. Tako vsaj pravijo.

Da je bila zmeda popolna, verjetno prica dejstvo, da sem si na poti iz Tivolija do faksa vso pot polglasno prigovarjala, da se moram zbrat, ker s kolesom vozim po cesti, sicer bo sledilo vsaj se tretje nadaljevanje Mavricnega bojevnika ...

Na faksu - popolna psihoza. Bo, ne bo. Ugibanja kaksne volje je prof., koga je kaj vprasala, koliko casa je bil kdo notri ... Btw, rezultati so bili precej dobri ... In potem strasno soocenje. Ki pa, v koncni fazi, sploh ni bilo strasno. Sicer sem imela treme za izvoz, zmede se vec, groznostrasna profesorica pa nitis slucajno ni upravicila svojega slovesa. Ko sem ji pojasnila situacijo in razloge za previsok pulz, me je z "off topic" pogovorom skusala spraviti k sebi. Tudi prvo zastavljeno vprasanje je bilo povsem splosno, tako kot si ga zelis. Tudi drugo, potem pa se je zacela zmeda. Totalni kaos v glavi, ko ne znas vec odgovoriti najbolj banalnih in osnovnih stvari, ne spravis skupaj niti smiselnega stavka, ... Potem pa samo se tisina in tema. Pa sva se kar strinjati, da danes ni pravi dan. Fair enough.

Kuna je bolje. Magicna kombinacija "svega i svasta" se je tudi tokrat izkazala za zmagovalno, stanje stabilno (upam, da tako tudi ostane se vsaj nekaj casa). Bodo pa do nadaljnega dvakrat dnevno na najinem sporedu tudi hudi boji, saj je zdravilni koktejl hudo, hudo, hudo ogabnega okusa. Nimam pojma, zakaj pri vseh umetnih aromah in ojacevalcih okusa, se vedno obstajajo tako zelo ogabne in velike tablete kot so tablete z metronidazolom. Z eno besedo - g r a v z ... Ampak deluje pa.
Eno mirno noc vsem skupaj.