Panthera pardus - crni panter

Danes se je zgodilo nekaj cudnega ... To, da MAkis ni ravno obicajen macek - da je izjemno hiperaktiven, ne ravno nezen in zelo svojeglav, vedo vsi, ki so ga imeli kdaj priliko spoznati. Moram reci, da se je v zadnjem casu izjemno umiril in "normaliziral". Zelo me je presenetil, ko je povsem brez tezav sprejl Cvetota - glede na znacaj sem namrec pricakovala, da ga bo hotel vsaj sesekljati, ce ze ne pozreti ... Pa je malemu banditku pustil vse (btw, Cveto je v novem domu). Z ostalim delom Zverinjaka se razume odlicno - obcasno sicer malim zverinam da vedeti kdo je glavni pri bajti (dokler ga nimajo poln kufer in ga postavijo na realna tla), s Spelo pa sta itak glavna zaveznika. Do danes ...

Kot ze n-krat, smo danes odsli na skupni sprehod (in to pocnemo ze od MAkisovih malih nog), edina razlika, ki mi pade na pamet, od do sedanjih sprehodov je bila kombinacija voznje z avtom in sprehoda po gozdu ... Najprej ni prav nic kazalo, da bo danasnji sprehod kaj posebnega, MAkis je lepo in vzorno korakal na strikcu, Spela pa je dirkala okrog (sem nasla eno tako fajn potko, kjer ni moznosti, da bi koga srecali). Po priblizno 10 minutah hoje pa se je zacelo ... MAkisu se je sfecljalo in kar naenkrat se je po macje naspoiril in zacel pihati in rencati na Spelo, ki je pridirkala do naju. Sem sklepala, da se je je ustrasil in se ne prevec ubadala s tem. Pa bi se ocitno morala ... Po dobrih 100 m se je namrec vkopal v tla, se prihulil, nasopiril, zacel rencati in skakati v Spelo, ce se je priblizala na blizje kot dva metra. Spela spelasta je vse skupaj vzela kot neko hudo zabavno igro in tudi dva cisto pantrska skoka proti njeni glavi ji nista povedala, da nekaj ne stima. Dokler mackon ni skocil vame ... Prvi skok sem nekako se preprecila in ga napol odbila, z drugim je pa naciljal kar fajn. Kar ne bi bilo tako hudo grozno, ce pa Spela ne bi presodila, da to je pa "tu mac" in poskuslaa stresti macka "iz hlac". Macek jasno, ne bodi len, je spet nacentriral napad (ne hecam se in ne pretiravam, res je bil napad ...) na Spelino glavo. Verjetno se imam samo izkusnjam z lovljenjem prostozivecih mack zahvalit, da sme ju spravila narazen. Ni ravno lahko tega pocet pri pobesnelem macku, ki ti binglja n strikcu in se ne more odlocit ali bi skocil v fris tebi, ali 55 kg pasji mrcini, ki se ji zdi, da to ni vec njen macek, ampak neko macje cudo, ki mu je treba zaviti vrat ...

Zadeva se je zakljucila s kupom prask (jasno, da sem imela obleceno majico brez rokavov), nekaj modricami (na meni, da ne bo pomote), psom privezanim za prvo drevo in mackom v nahrbtniku ... Ja, v nahrbtniku - navadnem, ker mi seveda na kraj pameti ni padlo, da bom potrebovala macji nahrbtnik. Pihanju in rencanju jasno se ni bilo takoj konec (rencal je MAkis, Spela se je nato povsem skulirala in se do njega oz. do nahrbtnika, obnasla povsem normalno).

Da je bila mera polna, sem doma, pred blokom, ugotovila, da smo v bojni ihti izgubili kljuce. Ker se mi ni zdelo pametno ze tako sokiranega macka (vmes je bil "preseljen" v svojo torbo) se dlje prevazati sem ter tja sem ga odlozila pri Nusi, s Spelo, pa sva ponovili sprehod. K sreci so bili kljuci na pricakovanem mestu.

Pojma nimam kaj je mojemu crnemu panterju sinilo v glavo, kaj ga je zmotilo, saj zares ni bilo nekih novih in "sumljivih" okoliscin, da bi se mu moralo tako hudo "odpeljati". Ampak, ker je potem doma funkcioniral (jasno, ko sem ga doma spustila iz torbe, je bil varnostni rezim zelo pooostren in bo se vsaj nekaj dni) kot da ni bilo nic, ga je ocitno vseeno nekaj zmotilo tam v gozdu ... Mislim, da se bova v prihodnje te "simpaticne" potke vsaj nekaj casa izogibali tudi samo s Spelo. Naslednji skupni sprehod pa je prestavljen za nedolocen cas.

Glede na to, da moj pantercek tehta priblizno 5 kg, si res nocem zamislit, kako izgleda, ko takle mrak pade na oci pravemu panterju, ki jih imajo nekateri ljudje za hisne ljubljencke ...

V dokaz, da ne nakladam, se danasnje, ze ociscene, bojne rane - slikce sicer niso najboljse, ker so slikane s telefonom. Praske, ugriz in "sljiva" na roki in moj desni bok ...