Gulo

Spet en prispevek, za katerega si zelim, da ga ne bi bilo treba napisat ...

V torek je bila na vrsti operacija, na katero smo se vsi pripravljali zelo dolgo. Naredili smo menda vse mozne preiskave, pretehtali vsako najmanjso stvar, prestudirali vse. Vse je slo kot je treba, celo proti pricakovanjem gladko (vsaj mojim). Med samim posegom res ni bilo niti ene stvari, za katero bi lahko pomislili, da je sla malce napak, tip top ... Vem, ker sem si prisitnarila pravico do tega, da sem zraven (v bistvu sem vesela, da sem bila).
In potem, ko je bilo ze vsega konec, rana zasita, naenkrat - puf - in je bilo konec vsega. V sekundi. Niti trud, niti prosnje, obljube in zaklinjanja niso pomagali.
Meni se je seveda ustavil svet, se vedno se vrti bolj pocasi, malo naprej, malo nazaj, nikakor pa ne tako kot bi se moral.
Srcno upam, da se bo tale tempo nezeljenih postov sedaj umiril, ... Vem, da bo scasoma lazje, ampak preden prilezem do tega scasoma, bo kljub obilici zaposlitve se trajalo ...

Veliki beli, pogresam te ...