Cveto

Cveto isce nov dom.



Cveto je mackoncek, ki sva ga s Spelo prejsnji teden postrgali s ceste. Vsaj izgledalo je dobesedno tako. Sem mislila, da ga k dezurnemu veterinarju peljem le se skrajsat trpljenje, saj taki mali macji pamzi pri srecanju z avtomobili navadno nimajo dosti moznosti. Ampak ocitno je mali strasni fajter in se vecji frajer. Po pregledu se je izkazalo, da mu, razen tega, da je v soku, da je malo potolcen in da ima odskrbljen en zob, da ima usesne garje in da je cisto "presusen", ni nic hujsega.

No, naslednjih dveh dneh se je izkazalo, da cisto brez posledic pa tole srecanje z avtom, morda tudi polet iz avta, le ni bilo. Preslikavanje in zarcenje je pokazalo, da ima precej siten zlom eno od kosti v komolcnem sklepu. Po mnenju prof. Bojana Zorka (specialist ortoped) je bila zadeva za "odpret" in pogledat, ce se da se kaj resiti. Zal se je izkazalo, da gre za star zlom (star je v tem primeru relativen pojem, menda gre za vprasaje parih dni) in da ni kaj naredit - kosti nekako ni imelo smisla lomit. Glede na to, da so zivci neposkodovani, je napoved za uporabo tace dobra, ceprav je deformacija kosti kar postena. Kar se je izkazalo kot resnicno, saj mali od operacije naprej - dobiva namrec protibolecinska zdravila, taco kar pridno obremenjuje. Pred tem, ce ni bilo res nujno, nanjo ni niti stopil.

Mackon je v teh dneh pridobil kar nekaj teze, bil je tretiran proti notranjim zajedavcem in usesnim garjam, pa tudi testiran na macji aids in levkozo (prenosljivi "medmacji" bolezni - se ne prenasata na ljudi) in je negativen. Kar je super.

Po karakterju je to en tak simpaticen macji nezko, ki bi ga lahko zaposlili tudi v tekstilni industriji kot predilca. Ima velik potencial ... Sicer se pospeseno navaja na zivljenje z drugimi zivalmi, pred velikimi crnimi psi in velikimi crnimi macki nima vec nobenega strahu. Celo nasprotno, ce mu kaj ni vsec, se takoj postavi zase. Me je prav presenetil, ko je pri spoznavanju poblize MAkisu danes iz preventive primazal dve okrog kepe (sicer brez potrebe, kot se je izkazalo kasneje). S tamalimi zverinicami se zaenkrat vohajo samo skozi resetke boksa. Glede na to, da je se med oskrbovanci bolnice Franje, mu bom kaksno novo luknjo v nogo prihranila se za nekaj dni ...

Da nastejem se nekaj njegovih prednosti in kvalitet pred tono ostalih mackic in mackonckov, ki ta hip mnozicno iscejo nove lastnike. Potrjeno obvlada osnove biofizike, spogleduje se z graficnim oblikovanjem (obvlada tako Windows kot MacOS okolje), kaze pa tudi zanimanje za studij anatomije. Zaposlitev bi lahko nasel tudi kot pomivalec posode, saj svojo skledo vedno pomije do cistega ...

Da se enkrat omenim, ce je kdo slucajno spregledal - mackon isce nov dom. Oddajam ga le interesentom, ki vedo kaj pomeni resno in odgovorno skrbnistvo macke. In se nekaj - oddajam ga le za bivanje v stanovanju (pod kar seveda stejejo tudi nadzorovani izleti ven). Mislim, da je bilo okusanja "svobode" zanj dovolj.

Pesjak

No, pa da za bom za Lilit ponavljanka sestavljanka se jaz (original post by Nuki), prilagam se moj izbor pasem:

FCI 1: avstralski ovcar

FCI 2: nemska doga

FCI 3: ameriski staffordshire terier

FCI 4: nic

FCI 5: aljaski malamut

FCI 6: rodezijski grebenar

FCI 7: weimaraner

FCI 8: labrador retriever

FCI 9: nic

FCI 10: greyhound

Bi jih pa iz 2. FCI skupine lahko nastela se kar nekaj, ki so mi zeloooo vsec. Kakorkoli, top of the top so seveda nemske doge

Kuna

K pisanju tega zapisa se spravljam ze en lep cas. Vedno znova prelagam, ker vem, da mi bo vzelo precej casa, pa ker kdo ne bo razumel in bo potrebno potem razlagati, pa ker bo kdo drug razumel, kot da zapisano leti nanj in bo spet potrebno razlagati, pa ker ... Pa ker vem, da ko se bom tega pisanja lotila, da bo slo "zares". Da tisti tik-tak, tik-tak vedno bolj nabija. Sicer ne gre za ure, morda tudi ne za dneve, vsekakor pa stejem tedne, morda mesece ...
Nimam pojma kam vse me bo tole pisanje odneslo, vem pa, da je faking zajebano pisati o nekom (po vseh trapastih klasifikacijah pravzaprav o necem), ki ga imas hudo rad, pa ves, da ni vec dalec trenutek, ko bo tole le se eno pisanje v in o pretekliku.


Zadnji cas precej svojega prostega casa (ki ga sicer ni veliko) posvetim razmisljanju o tem, kaksen privilegij je to, da zivalim lahko omogocimo humano evtanazijo, kot se temu z nekoliko bolj strokovnimi besedami rece. Do ne dolgo nazaj se mi je zdelo, da to je pa tisti del veterinarskega poklica, na katerega se verjetno ne mores navaditi, ki mora bit grozljiv in ki te vcasih preganja v spanju. Pa ni tako ... V bistvu je lastnikova odlocitev za evtanazijo, jasno, v pravem trenutku in iz pravega vzroka, najvec kar lahko naredi za svojega prijatelja. Mu, na nek nacin, castno dovoli oditi. Ga odresi muk. Seveda, prej poskusas narediti vse kar se da, ampak na neki tocki prides do tja, kjer se ne da vec naprej.


Ker sem imela to priloznost, da sem od blizu videla kako umira clovek z neozdravljivo boleznijo, sem vesela, da vsaj zivalim lahko take muke prihranimo. Tisto zmanjkovanje na koncu, ko samo se je - biva, samo lupina, ki caka da bo konec - grozno je ... In ko se zgodi, je samo se olajsanje, da je minilo.
Grozno mi je ob misli, da bi katera od mojih zivali morala na tak nacin trpeti. In strese me od groze, ce pomislim, da bi morala trpeti zaradi mojega egoizma. Cetudi samo dan ali dva ... In zelo me skrbi, da morda ne bom znala razbrati tega kdaj je ta trenutek prisel. Menda ves. Ti in tvoja zival. Oba vesta.


Nazaj h Kuni. Kuna ima raka. Verjetno celo dva. S tem dejstvom ziviva ze nekaj casa. Sicer ni prijetno, ampak do sedaj nama je slo cisto ok. S posameznimi padci, pa trenutki, ko se je zdelo, da zdaj smo pa tam, pa sva se nekako pobrali. Ona in jaz. Prognoza ze od zacetka ni blesceca, ce naju malo pohvalim, nama gre pravzaprav izvrstno. Ob terapiji, ki jo ima, je pricakovana zivljenjska doba od postavitve diagnoze 6-12 mesecev. Midve tako furava ze dve leti in pol. Kar je super, ampak kaj, ko kljub vsemu enkrat potem prides do tja, kamor si nisi zelel.


Zadnji dogodki (potek bolezni, posledice terapije, ... vse mi je dobro poznano, vem na pamet, zdrdram sredi noci, kot postevanko ...) naju nekako postavljajo tja proti koncu poti. Sicer je stanje trenutno povsem stabilno, z dvema kupckoma zdravil dnevno sicer, ampak je. Pocuti se - glede na stanje super. Je, pije, hodi, se igra (malo), normalno iztreblja, spi (veliko), vidi zelo slabo, oz. sploh ne. Pocne vse, kar pocnejo stare zivali. In stari ljudje. In meni se zdi, da ji zaenkrat se ni hudega.
Res je, da izgleda grdo - je skoraj brez dlake, zaradi cesar se se toliko bolj opazi kako suha je. Ampak glede na to, da njeno tezo redno spremljam in da je bolj kot ne enaka ze dve leti, sem se s tem pac ze sprijaznila. Jaz, njena lastnica in zagotovo nekdo, ki jo ima najraje, sem pac presodila, pa ne samo po lastni pameti in "pameti", ampak tudi po pogovoru z drugimi, takimi z izkusnjami in takimi s strokovnim znanjem, da ne trpi. Dokler normalno funkcionirajo osovne zadeve, dokler ima apetit, dokler "nagoni" macjega smrkavca, ko ga ima dovolj, dokler Tidri skace za vrat sredi spanja, ce se ji zdi, da je to potrebno - o uspavanju pac ne bom razmisljala. Jasno in dokler lahko vse tezave, ki jih ima, kontroliramo do te mere, da je ne bodo ovirale pri normalnem zivljenju. Nimam pojma koliko casa jih bomo lahko, verjetno zelo dolgo ne, ampak zaenkrat jih. S tem sem ta hip povsem zadovoljna. Ko bova prisli do mesta od koder se ne da vec naprej, bom brez pomislekov naredila tisti korak. Ne z lahkoto - zaradi sebe, svojih spominov in podobne navlake, a zavestjo, da sem ji to dolzna.
Tezko prenasam komentarje o njenem stanju od kogarkoli, sploh od ljudi, ki niti dobro ne vedo katere vrste zival je. Se enkrat, za vse take - ni kuna nevemkatera (belica, zlatica, domaca, albino, ...) brez imena, ampak je beli dihur po imenu Kuna.

Ni bil taprav dan ...

Danes res ni bil tapravi dan. Za nic. Najbolje bi bilo, ce bi se ze vceraj popoldan, ko je bilo se vse kot mora bit, zavlekla nekam, pokrila cez glavo, si zamasila usesa in si na glas ponavljala la lalala lalalalala lala lala ...

Res je zanimivo, kako grejo dnevi, ki so ze sami po sebi splanirani za naporne, lahko se bolj narobe. Na danasnjem to do spisku sta bila samo dva kolokvija. Eden iz "rozic" - pih, piflarija 150 latinskih imen, 150 slovenskih imen in prav tako, no stevilo je v resnici nekoliko nizje, ker se nekatera imena ponovijo, imen druzin, ki jim omenjene rastline pripadajo. Kaj pa je to ... In drugi, strah in trepet prvega letnika na VF - ustni zagovor kolokvija iz histologije. Pri groznostrasni prof. Azri. Vsaj tako pravijo.

Popestritveni del danasnjega dne se je, jasno, zacel vceraj pozno zvecer (nimam pojma zakaj, ampak te stvari sevedno dogajajo ob cudnih vecernih ali nocnih urah, ob nedeljah ali pa ob praznikih). Glavna akterka je bila tokrat (odkrito priznam) moja najljubsa zverinska clanice nasega gospodinjstva, dihurcica Kuna. Za tokratno zabavo je poskrbela kri v blatu. Zal tista iz zgornjega dela prebavil in glede na njeno sicersnje stanje je bila diagnoza precej na dlani ... Ppeticni ulkus, po domace - rana na zelodcu. Nic fajn, si predstavljam. Kljub "toni" zdravil (hvalabogu, oz. nekomu drugemu ... za mojo domaco lekarno in vecerno konzultacijo) smo doziveli in preziveli tudi "napad", do katerega, vsaj pri dihurjih, pri razjedi zelodca dostikrat pride. Se ena nic fajn zadeva. Ne zame, ki je posteno stiskalo v prsih, ne za Kuno.

Noc smo vsi skupaj nekako prebili brez vecjih tezav, razen pomanjkanja spanja. Kri je bila sicer s evedno prisotna, napad pa se (spet hvalanevemkomu), ni ponovil. Zjutraj sem jo odslepala do ambulante, na strokoven pregled in ponovno "tono" zdravil. Tam je tudi ostala, med tem ko sem jaz v Tivoliju skusala zbrati tiste delce znanja, ki jih je vecernji dogodek raztrescil po vseh skrivnih kotickih mojih mozgan.

Rozice so bile itak v trenutku prestavljene na jesenski rok, za histologijo bi mi bilo zal, ce ne bi vsaj poiskusila. Ce ne drugega zato, ker je kolokvij sestavljen iz prakticnega dela in ustnega zagovora in v primeru ponesrecenega drugega dela (nepristop steje enako) je ponovno potrebno opraviti tudi mikroskopiranje. Sicer se mi je dozdevalo, da se ob vsej strasni zmedi lahko dogodi popolni blackout, ampak - upanje umre zadnje. Tako vsaj pravijo.

Da je bila zmeda popolna, verjetno prica dejstvo, da sem si na poti iz Tivolija do faksa vso pot polglasno prigovarjala, da se moram zbrat, ker s kolesom vozim po cesti, sicer bo sledilo vsaj se tretje nadaljevanje Mavricnega bojevnika ...

Na faksu - popolna psihoza. Bo, ne bo. Ugibanja kaksne volje je prof., koga je kaj vprasala, koliko casa je bil kdo notri ... Btw, rezultati so bili precej dobri ... In potem strasno soocenje. Ki pa, v koncni fazi, sploh ni bilo strasno. Sicer sem imela treme za izvoz, zmede se vec, groznostrasna profesorica pa nitis slucajno ni upravicila svojega slovesa. Ko sem ji pojasnila situacijo in razloge za previsok pulz, me je z "off topic" pogovorom skusala spraviti k sebi. Tudi prvo zastavljeno vprasanje je bilo povsem splosno, tako kot si ga zelis. Tudi drugo, potem pa se je zacela zmeda. Totalni kaos v glavi, ko ne znas vec odgovoriti najbolj banalnih in osnovnih stvari, ne spravis skupaj niti smiselnega stavka, ... Potem pa samo se tisina in tema. Pa sva se kar strinjati, da danes ni pravi dan. Fair enough.

Kuna je bolje. Magicna kombinacija "svega i svasta" se je tudi tokrat izkazala za zmagovalno, stanje stabilno (upam, da tako tudi ostane se vsaj nekaj casa). Bodo pa do nadaljnega dvakrat dnevno na najinem sporedu tudi hudi boji, saj je zdravilni koktejl hudo, hudo, hudo ogabnega okusa. Nimam pojma, zakaj pri vseh umetnih aromah in ojacevalcih okusa, se vedno obstajajo tako zelo ogabne in velike tablete kot so tablete z metronidazolom. Z eno besedo - g r a v z ... Ampak deluje pa.
Eno mirno noc vsem skupaj.