Pogled v zelodec

Danes je za mano ena najbolj neprijetnih "dogodivscin" ever ... Gastroskopija. Ne priporocam, res ne.

Tam sem se znasla, ker se priblizno tri tedne ukvarjam s svojim zelodcem (ali pa on z mano). Slabo. Boli. Slabo. Salbo. Boli. Boli. In tko nekak naprej. Zdravile, ki mi jih je predpisala teta zdravnica niso nic kaj dosti hasnile, osebni dodatek pa tudi ne, zato sem sla prejsnji teden nazaj in sem racunala, da bom sla domov z enimi bolj ogabnih tablet (Efloran). Pa se je moa zdravnica odlocila, da neodzivnost presega njeno znanje in da bodo kaj vec presodili strokovnjaki. In mi je napisala napotnico za pregled od znotraj.

Hja, kdor je ze kdaj hotel priti do kaksnega specialista, ve da so cakalne dobe ubitacene. Datum, ko bi lahko prisla na vrsto, se je vrtel nekje proti koncu avgusta (jaz pa jem frutek, baby piskote in podoben srot). Pa se je moja mati bistro spomnila, da poklicemo se na Pacient d.o.o. (sicer privat klinika) in vprasamo, ce jemljejo tudi napotnicarje. In je do dogodivscine prislo danes. Obcutljivejsim nadalnje braje odsvetujem.

Skratka, postopek je, hm, milo receno zelo neprijeten. Poteka seveda v zivo. NAjprej ti v usta spricnejo malo lokalnega anestetika, potem ti med zobe vtaknejo neko plasticno vodilo za endoskop (sonda), potem pa pride najboljse. Do zelodca jetreba spravit kamerco, ki je namontirana na en tak fajn dolg in fajn debel (vsaj ko ga imas sredi poziralnika je se kako debel) slauf. Da to stvar spravis iz zrela v poziralnik (tam kjer usta zavijejo dol) ti stric doktar se malo pomaga z roko. Ogabno, povem. Ampak se niti slucajno ni konec. Skratka, cev ti rinejo v drobovje, tvoj zelodec hoce bruhat (in spusca take fajn glasove), iz ust ti lije slina (dobis brisacko pod glavo), iz oci pa solze (vsaj meni so, pa nisem ravno pussy). Ceprav te ima, da bi vso tisto slino rajsi poziral, je ne smes, se moras sprostit (izi rect, ce si ti tisti, ki sondo tlaci naprej in ne tisti v katerega se tisti slauh rine) in mislit na dihanje. Slednje je kar pomembno, ker je situacija lahko podobna tisti v vicu o blondinki, ki so jo nasli mrtvo s slusalkami na glavi, namrec s poskusanjem bruhanja in vsemi tistimi krci si tako zaposlen, da je dihanje na trenutke postranskega pomena. Jako prijetno je tudi, ker jasno se kako dobro cutis, ko ti sarijo po zelodcu in odvzemajo vzorec sluzi in rinejo naprej v zacetek crev. In za konec se neznansko ugodje ob "izvadivanju" cevi. Ne priporocam.

Jasno, obcutki v zelodcu, poziralniku in stanje slabosti so precej bolj ocitni in intenzivni ob odhodu kot ob prihodu.