Vosek

Danes sem se koncno spomnila vprasat kaj se zgodi, ce truplo preden pade v jamo ilovice shujsa (ce je zamasceno, se umili in nastane mrtvaski vosek). Tukaj sem pisala o tem. No, ker ni zraka, bakterij je izredno malo, truplo ne razpade, ampak se ohrani, nekako "oleseni".

Sicer pa trenutni tempo ravno ne koristi mojemu zelodcnemu stanju. Malo spanja, veliko dela, nekaj "sekirancije" (ker so dnevi prekratki), edino kar je, kave pa res ne spijem veliko (v teh treh tednih sem se prekrsila 3x) in drzim se diete. Razmisljam o tem, da bi me Fructal lhko pocasi zacel sponzorirat, saj jim delam strasno reklamo za Frutek ... In zaenkrat na vidiku ni mirnejsega obdobja, saj se zacenja junijska izpitna veselica.

Bine

Je bil cas, da MAkis dobi druzbo, naj pretepa sebi primerne, ne mene. Sem sicer rekla, da nikoli vec nobenega mladega macka, pa ..






Mali je itak dalec od pridnega mirnega mucka, jasno da je najvecji gavnar iz legla (kje jih najdem?). Sicer gre seveda za leglo (dve) macjih najdenckov. Kot je videti na slikah, ima tezave z desnim ocesom, kar je posledica okuzbe z virusom macjega herpesa, kar pri mladickih ni redkost. Cel macji kupcek je bil precej ubogi, respiratorne tezave smo zdaj bolj ali manj postimali, kako bo pa z uckom, bomo pa se videli.

Zacasno je pri meni (ta RES ne ostane) se puncka iz drugega legla, Mini. Precej zdelana revica, ki pa se ji stanje po parih dneh intenzivne oskrbe izboljsuje. Se vedno jo sicer hranim po brizgi, spiram nos in oci, je pa bistveno boljse. Tamala bo ful lustna navihana, ampak nezna mucka. Pa se take malo posebne barve je, namrec je sivo tigrasta (whiskas), hrbet ima pa precej temen. Samo se malo se mora k sebi spravit.



Ce je slucajno kaksen interesent (ok, verjetno bo potem, ko pridejo na vrsto lepse slikce), macica (in njeni bratci & sestrice) se bodo oddajali prek drustva Macjelovka.

Pogled v zelodec

Danes je za mano ena najbolj neprijetnih "dogodivscin" ever ... Gastroskopija. Ne priporocam, res ne.

Tam sem se znasla, ker se priblizno tri tedne ukvarjam s svojim zelodcem (ali pa on z mano). Slabo. Boli. Slabo. Salbo. Boli. Boli. In tko nekak naprej. Zdravile, ki mi jih je predpisala teta zdravnica niso nic kaj dosti hasnile, osebni dodatek pa tudi ne, zato sem sla prejsnji teden nazaj in sem racunala, da bom sla domov z enimi bolj ogabnih tablet (Efloran). Pa se je moa zdravnica odlocila, da neodzivnost presega njeno znanje in da bodo kaj vec presodili strokovnjaki. In mi je napisala napotnico za pregled od znotraj.

Hja, kdor je ze kdaj hotel priti do kaksnega specialista, ve da so cakalne dobe ubitacene. Datum, ko bi lahko prisla na vrsto, se je vrtel nekje proti koncu avgusta (jaz pa jem frutek, baby piskote in podoben srot). Pa se je moja mati bistro spomnila, da poklicemo se na Pacient d.o.o. (sicer privat klinika) in vprasamo, ce jemljejo tudi napotnicarje. In je do dogodivscine prislo danes. Obcutljivejsim nadalnje braje odsvetujem.

Skratka, postopek je, hm, milo receno zelo neprijeten. Poteka seveda v zivo. NAjprej ti v usta spricnejo malo lokalnega anestetika, potem ti med zobe vtaknejo neko plasticno vodilo za endoskop (sonda), potem pa pride najboljse. Do zelodca jetreba spravit kamerco, ki je namontirana na en tak fajn dolg in fajn debel (vsaj ko ga imas sredi poziralnika je se kako debel) slauf. Da to stvar spravis iz zrela v poziralnik (tam kjer usta zavijejo dol) ti stric doktar se malo pomaga z roko. Ogabno, povem. Ampak se niti slucajno ni konec. Skratka, cev ti rinejo v drobovje, tvoj zelodec hoce bruhat (in spusca take fajn glasove), iz ust ti lije slina (dobis brisacko pod glavo), iz oci pa solze (vsaj meni so, pa nisem ravno pussy). Ceprav te ima, da bi vso tisto slino rajsi poziral, je ne smes, se moras sprostit (izi rect, ce si ti tisti, ki sondo tlaci naprej in ne tisti v katerega se tisti slauh rine) in mislit na dihanje. Slednje je kar pomembno, ker je situacija lahko podobna tisti v vicu o blondinki, ki so jo nasli mrtvo s slusalkami na glavi, namrec s poskusanjem bruhanja in vsemi tistimi krci si tako zaposlen, da je dihanje na trenutke postranskega pomena. Jako prijetno je tudi, ker jasno se kako dobro cutis, ko ti sarijo po zelodcu in odvzemajo vzorec sluzi in rinejo naprej v zacetek crev. In za konec se neznansko ugodje ob "izvadivanju" cevi. Ne priporocam.

Jasno, obcutki v zelodcu, poziralniku in stanje slabosti so precej bolj ocitni in intenzivni ob odhodu kot ob prihodu.

Menda se svet vrti naprej

In jaz se trudim, da se vrtim z njim. Poskusam se cimbolj zaposliti, kar dejansko v prihajajocih dneh ne bo tezko, saj me caka en kup ucenja (en kolokvij ta teden, eden naslednji, pa potem dva, pa ucenje za dva izpita, ...) in dela.
Ne ravno najboljse se drzi Taz, ki jo je potrebno animirati z vsemi mogocimi aktivnostmi, saj je sicer precej depresivna. Tako smo v soboto "prekopavali" enega od travnikov, vceraj in danes smo imeli "zabavo na kopaliscu", ...

Jaz sem se poleg vsega (koncno) odlocila, da sledim dobrim zgledom in zacnem teci. To je namrec edini nacin, da izgubim kilce, ki so se mi nabrale. Nekako si namrec ne zelim, da ce padem v jamo ilovice iz mene nastane en klincev, pardon mrtvaski, vosek. Kar se menda zgodi z zamascenimi trupli. Se opravicujem preobcutljivim, ampak postmortalne spremembe mormao znat kot postevanko - sredi noci, od zadaj naprej in trikrat okrog osi. Mi je pa pri tem prislo na misel, da nimam pojma, kaj se zgodi s taistim truplom (v ilovici), ce pred padcem shujsa in tako izgubi odvecne mascobne obloge. Moram vprasat.
Skratka, zacela sem s pisarjenjem o teku ... Zanekrat mi gre dobro, v dveh dneh dva laufka po Mostecu. Sicer s precej penzionisticnim tempom in nista bila ravno maratona, ampak ok, steje to, da sem (sva se z Nuso) sploh spravili. Jaz moram edino malo prilagodit uro, ker danasnji tek z zacetkom ob desetih zvecer, je bil malo pozen (in grozen). Kljub velikemu psu mi nekako ni filing laufat po temnih gozdnih potkah, ob grmovju iz katerega se dvigujejo meglice ... Tolazilo me je edino to, da ni polna, ampak prazna luna. Kaj cem, sem na trenutke pac pussy. Saj bom popravila in nikoli, nikoli vec ne pogledam nobenega filma o volkodlakih.
Jutri tek odpade, ce steklina ne bo prehuda (se zadnje cepljenje letos), so jutri na vrsti 50x3.

Tko, zdaj moram pa se kaj naredit.

Gulo

Spet en prispevek, za katerega si zelim, da ga ne bi bilo treba napisat ...

V torek je bila na vrsti operacija, na katero smo se vsi pripravljali zelo dolgo. Naredili smo menda vse mozne preiskave, pretehtali vsako najmanjso stvar, prestudirali vse. Vse je slo kot je treba, celo proti pricakovanjem gladko (vsaj mojim). Med samim posegom res ni bilo niti ene stvari, za katero bi lahko pomislili, da je sla malce napak, tip top ... Vem, ker sem si prisitnarila pravico do tega, da sem zraven (v bistvu sem vesela, da sem bila).
In potem, ko je bilo ze vsega konec, rana zasita, naenkrat - puf - in je bilo konec vsega. V sekundi. Niti trud, niti prosnje, obljube in zaklinjanja niso pomagali.
Meni se je seveda ustavil svet, se vedno se vrti bolj pocasi, malo naprej, malo nazaj, nikakor pa ne tako kot bi se moral.
Srcno upam, da se bo tale tempo nezeljenih postov sedaj umiril, ... Vem, da bo scasoma lazje, ampak preden prilezem do tega scasoma, bo kljub obilici zaposlitve se trajalo ...

Veliki beli, pogresam te ...