Sem napisala vceraj. In si mimogrede zapisane misli ne morem izbit iz glave.
Napoved za soboto, 1. septembra 2007: V soboto bo večinoma sončno, burja bo postopno slabela. Kar pomeni, da bo noc jasna. In svetla. In vcerajsnja domislica je menda dovolj trapasta, da z njo zakljucim(o) se eno desetko, ne ... ;-)
... v stevilkah
989 metrov je visoka.
20 minut hoje sem rabila, da sem nehala razmisljat o tem in onem, o onem in tem, pa se o cem tretjem, cetrtem in petem in pricela steti korake.
7 minut sem porabila, da sem nehala steti korake, da je koncno tudi v glavi vse utihnilo in sem celo slisala ptica, ki je pel.
3 minute ni enako 10 minut - moj obcutek za cas pri hoji navkreber ocitno se nekoliko sepa.
59 minut autan ucinkovito opravlja svojo funkcijo.
Ob 20.02 je v gozdu ze precej temno.
Ob 20.07 je v gozdu ze res temno.
Ob 20.16 sva bili nazaj pri avtu.
0 klopov nisva prinesli domov. 
Mislim, da imam torkove popoldneve ze splanirane, vsaj dokler bo dan se spodobno dolg (potem pa z lucko, a ne ...?). Tak fajn vetric je pihal na vrhu, je odnesel se tisti ostanek danasnjega tecnega dne, ki mi ga prej ni uspelo spraviti iz sebe ...
Za piko na i sva se na poti navzdol ustavili in malo potulili v polno Luno. Je bila tako lepo vabljivo velika in oranzna, da nisem mogla mimo.
Ker je tole neke vrste dnevnik (sicer malce drugacen od tistega, ob branju katerega se je 3/4 delez nase druzine nzadnje hudo zabaval), ti cestitam se tukaj - on-line in javno. Zelo, zelo sem vesela, ceprav v to, da ti bo uspelo, itak nisem dvomila :-)
Danes se je zgodilo nekaj cudnega ... To, da MAkis ni ravno obicajen macek - da je izjemno hiperaktiven, ne ravno nezen in zelo svojeglav, vedo vsi, ki so ga imeli kdaj priliko spoznati. Moram reci, da se je v zadnjem casu izjemno umiril in "normaliziral". Zelo me je presenetil, ko je povsem brez tezav sprejl Cvetota - glede na znacaj sem namrec pricakovala, da ga bo hotel vsaj sesekljati, ce ze ne pozreti ... Pa je malemu banditku pustil vse (btw, Cveto je v novem domu). Z ostalim delom Zverinjaka se razume odlicno - obcasno sicer malim zverinam da vedeti kdo je glavni pri bajti (dokler ga nimajo poln kufer in ga postavijo na realna tla), s Spelo pa sta itak glavna zaveznika. Do danes ...
Kot ze n-krat, smo danes odsli na skupni sprehod (in to pocnemo ze od MAkisovih malih nog), edina razlika, ki mi pade na pamet, od do sedanjih sprehodov je bila kombinacija voznje z avtom in sprehoda po gozdu ... Najprej ni prav nic kazalo, da bo danasnji sprehod kaj posebnega, MAkis je lepo in vzorno korakal na strikcu, Spela pa je dirkala okrog (sem nasla eno tako fajn potko, kjer ni moznosti, da bi koga srecali). Po priblizno 10 minutah hoje pa se je zacelo ... MAkisu se je sfecljalo in kar naenkrat se je po macje naspoiril in zacel pihati in rencati na Spelo, ki je pridirkala do naju. Sem sklepala, da se je je ustrasil in se ne prevec ubadala s tem. Pa bi se ocitno morala ... Po dobrih 100 m se je namrec vkopal v tla, se prihulil, nasopiril, zacel rencati in skakati v Spelo, ce se je priblizala na blizje kot dva metra. Spela spelasta je vse skupaj vzela kot neko hudo zabavno igro in tudi dva cisto pantrska skoka proti njeni glavi ji nista povedala, da nekaj ne stima. Dokler mackon ni skocil vame ... Prvi skok sem nekako se preprecila in ga napol odbila, z drugim je pa naciljal kar fajn. Kar ne bi bilo tako hudo grozno, ce pa Spela ne bi presodila, da to je pa "tu mac" in poskuslaa stresti macka "iz hlac". Macek jasno, ne bodi len, je spet nacentriral napad (ne hecam se in ne pretiravam, res je bil napad ...) na Spelino glavo. Verjetno se imam samo izkusnjam z lovljenjem prostozivecih mack zahvalit, da sme ju spravila narazen. Ni ravno lahko tega pocet pri pobesnelem macku, ki ti binglja n strikcu in se ne more odlocit ali bi skocil v fris tebi, ali 55 kg pasji mrcini, ki se ji zdi, da to ni vec njen macek, ampak neko macje cudo, ki mu je treba zaviti vrat ...
Zadeva se je zakljucila s kupom prask (jasno, da sem imela obleceno majico brez rokavov), nekaj modricami (na meni, da ne bo pomote), psom privezanim za prvo drevo in mackom v nahrbtniku ... Ja, v nahrbtniku - navadnem, ker mi seveda na kraj pameti ni padlo, da bom potrebovala macji nahrbtnik. Pihanju in rencanju jasno se ni bilo takoj konec (rencal je MAkis, Spela se je nato povsem skulirala in se do njega oz. do nahrbtnika, obnasla povsem normalno).
Da je bila mera polna, sem doma, pred blokom, ugotovila, da smo v bojni ihti izgubili kljuce. Ker se mi ni zdelo pametno ze tako sokiranega macka (vmes je bil "preseljen" v svojo torbo) se dlje prevazati sem ter tja sem ga odlozila pri Nusi, s Spelo, pa sva ponovili sprehod. K sreci so bili kljuci na pricakovanem mestu.
Pojma nimam kaj je mojemu crnemu panterju sinilo v glavo, kaj ga je zmotilo, saj zares ni bilo nekih novih in "sumljivih" okoliscin, da bi se mu moralo tako hudo "odpeljati". Ampak, ker je potem doma funkcioniral (jasno, ko sem ga doma spustila iz torbe, je bil varnostni rezim zelo pooostren in bo se vsaj nekaj dni) kot da ni bilo nic, ga je ocitno vseeno nekaj zmotilo tam v gozdu ... Mislim, da se bova v prihodnje te "simpaticne" potke vsaj nekaj casa izogibali tudi samo s Spelo. Naslednji skupni sprehod pa je prestavljen za nedolocen cas.
Glede na to, da moj pantercek tehta priblizno 5 kg, si res nocem zamislit, kako izgleda, ko takle mrak pade na oci pravemu panterju, ki jih imajo nekateri ljudje za hisne ljubljencke ...
V dokaz, da ne nakladam, se danasnje, ze ociscene, bojne rane - slikce sicer niso najboljse, ker so slikane s telefonom. Praske, ugriz in "sljiva" na roki in moj desni bok ...
Zadnji teden imam ,poleg vseh ostalih novo zaposlitev. Namrec, med Masinim dopustnikovanjem igram svinjskega pastircka, hranilca zelv in zalivalca roz.
To, da je zadnja vloga najtezja, je seveda jasno ...
Zelvici sta sicer fajn in blazno zanimivi, ko se zacneta prerivat tam na robu akvarija (akvaterarija, bolj natancno) in res, tako kot opisuje Masa, fehtarit za hrano. Je pa presenetljivo, da pri meni brez vseh tezav jesta tudi zelenjavo. Hec, ne ... Masa ima menda s tem blazne tezave, bi jima bilo pa potrebno nekoliko spremeniti prehrano, saj nenormalno hitro rasteta, kar ima lahko za posledice dolocene zdravstvene tezave. Pa tudi sicer so rdece/rumenovratke v odrasli dobi bolj "zelenjavojede". (Niso striktni vegiji, le prilagoditi je treba prehrano in zmanjsati vnos zivalskih proteinov) Kot receno, pojesta vse kar jima dam in se prav nic ne zmrdujeta nad nemesno hrano. Pri cemer ju seveda ne stradam, saj vsak dan dobita tudi zelvje briketke, suhe rakce in tudi kaksna tortica (tak hecen priboljsek) pade.
Ampak pujsi - so pa zakon! Takoj, ko odklenem stanovanje in ko zaslisijo neko dogajanje, se oglasi prasicji zborcek. Uii, ui, uiiii ... Najglasnejsi in prvi je seveda Vili, ostali pa veselo pritegnejo zraven. Poleg Masinih treh (je Uses uradno ostal?), pocitnikujeta tudi MarJo in Pipica, pujsa, Masinih starsev. Hm, dost zanimiva ugotovitev - da sem pri dveh od teh petih prste imela zraven jaz ... Vsak dan rezem in talam zelenjavo - ful fajn je videt nekoga, ki ga najbolj razveseli dejstvo, da je dobil vejico petrsilja, jo razporejam tko lepo, po barvah. Malo zelene blitve, malo rdecega radica, en kos kumare, malo petrsiljcka, malo rumenega korenja in malo oranznega korenja in za povrh se kaksen briketek. Pa en kupcek sena vsak dan. Jutri bom morala ocitno v nabavo, saj mi je rumene in oranzne barve danes zmanjkalo (btw, Pipica ne mara rumenega korenja). Poleg tega na dva dni izvajamo selitve iz "Svinjaka" v kletke in obratno - da imajo vsi enako moznosti razgibavanja. Pri tem je sicer potrebne nekaj kombinatorike, ker prasicem pac ne gr ezaupati, sploh ne takim merjascem kot je Vili - mislim, da ga tista zicnata pregrada ne bi kaj dosti motila, ce bi bila v sosdnjem "prekatu" Pipica ... OStala dva sta sicer bolj mirna, ne kazeta svojih nagonov tako zelo ocitno, ampak prasicji pameti in presoji pac ne zaupam, tako se Pipica druzi samo z evnuhom MarJotom.
Edin kar je, jutri moram najt (se mi sicer zdi, da se spomnim, da sem ga vidla v sobi kjer je "Svinjak") in aktivirat sesalc - upam, da je Masa kupila vrecke - ker pri tem vsakodnevnem dodajanju in menjanju sena, mi ga je uspelo raztrosit po vsej bliznji okolici kletk. Moram Maso, ko pride z dopusta, prasat kako ona to preoblaci, da ni vsakic ves tepih svinjski ...
Slikce Masine kosmate bande bom dodala, ko bo moj-album spet delal.
Za vse jamrajoce in negodujoce - se ucim, se, samo par minutk pavze sem si vzela med vsemi silnimi "v glavnimi! luknjami. V dokaz sem hotela prilozit sliko prstov, ki so lepo postrihani od silne uporabe flumastrov. Ali se mogoce rece flomaster? Samo zakaj se pa potem skrajsa na fluki? Mah, kar flumastri bodo ostali. Skratka, hotela sem povedat, da si ob ucenju zelo vneto in zavzeto vse barvam, ker si kot izraziti vizualc tako lazje stvari zapomnim. Drug stos, ki ga uporabljam, so pa stevilke. Dost zanimivo, ce si prasic, imas v glavi natanko 20 kosti, ce pa nisi, pa 19. Od tega je 9 lobanjskih (kar je ful lustna cifra za zapomnit - 10, ki je itak lepa in lahko zapomnljiva, pa das zraven minus 1) in 10 (kot sem rekla, lepa cifra) obraznih, oz. ce si prasic, 11 (kar je spet ful lepa cifra - pac, 10 + 1) ... Simpl k pasulj.
Nc, se grem rajs naprej ucit, da bo morda se kaksna urica danes pripadla spancu ...
Sem uspela dobit cepke za usesa, tako da bo veslanje prijetnejse. Res, hudo me moti, celo zelo boli, ko mi gr evoda v usesa ... Kupila sem ji sicer ze v soboto, a neke sumljive, Speedotove. Na skatlici pise silikonski cepki, zato sem jih pa kupila, jasno, pa se je potem izkazalo, da gre za neko hudo sofisticirano plavalno pogruntavscino, za katere niti nisem prepricana, da si jih znam pravilno v uhlje vtaknit. Sem imela tudi ze idejo (sem jo pravi cas opustila), da bi tiste palcke, ki strlijo ven, nekako odrezala in uporabila samo "harmoniko", pa potem nisem zgruntala kako bi sla zadeva ven iz uses. Pincete pac ne nosim sabo v resilnem jopicu (hm, mogoce pa sploh ni tako slaba ideja).
Takole izgleda to cudo:
Skratka, niso me prepricali, jih ob priliki nesem nazaj ... Mimogrede, seveda sem v silnem navdusenju kupila dve skatli, za vsak slucaj, ce se naslednjic spet nebi spomnila kje sem jih kupila ... Bravo jst!
Tole je pa tisto kar sem iskala:
In celo ni potrebno kupit dveh paketokov, ker so pakirani po stiri. Zdaj VEM kje jih imajo - v potapljaski trgovinici Norik-Sub. Boljse, da zapisem, preden spet pozabim ...
sem pozabila povedat.
Namrec danes sem uspesno izvedla prvo "baba za volanom" foro. Saj v bistvu ni da bi se s tem ravno hvalila, ker je res butasto in se to dogaja samo ze omenjenim Cehom, ali se bolj pogosto hordam Italijanov, ki poleti okupirajo Soco (ja, v teh primerih sem en malo rasista). Coln mi je fliknil z avta ... Jaaa, med voznjo. Neee, avtu ni nic. Jaaa, coln je cel. Neee, ni bilo prometne nesrece. Jaaa, sem ga privezala, ampak bolj kilavo.
V bistvu sem ves cas na poti od G. do Skoka vedela, da se bo to najbrz zgodilo, zato sem vozila 20/h, ampak cez glavno cesto je bilo treba pac malce pospesit. In se je takoj za kriziscem slisalo ssss, tup, bam, bam, baaam ... Se dobro, da so ti colni odporni na padce in udarce in skorajda neunicljivi.
Obljubim, da ne bom vec ponavljala tega manevra. No, cisto sama pa tudi nisem bila kriva. Prtljaznika ocitno z G. zadnjic nisva dobro namontirala, ker se je prva stanga premaknila. Zdaj je pricvrscen kot mora bit, pozicija je pa tudi popravljena (je bilo prevec narazen). Tko je to ...
Po uspesno kupljeni celadi sva se z Luckyjem malce afnala na Savi. No, v bistvu niti ni bilo zares afnanje, ampak inkognito preverjanje znanja. Sem imela namrec hudo paranojo, da od veslanja znam samo se veslo pravilno v roke prijet.
Temu primerno je bilo tudi piskanje in cviljenje po babje, se preden sva se zares sploh spravila v vodo. Najprej nisem cisto vedela kako ze zapnes life jacket - neki bistroumnez, na sumu imam svojega fotra, mi je namrec odpel vse klipsne, odvezal vse strikce in s tem pokvaril vse "osebne nastavitve" ... Bednik.
Druga stvar - hja, moja Sirenca (moje je crno-rdeca) je en tak micken colnicek, v katerega se komajda stlacim, pri cemer imam obute lahko le nogavice, ali pa sem bosa, vseh vrst cevlji odpadejo. Nekaj v stilu premajhnih plezalk ... Ampak za veslat je pa zelo fejst. Skratka, tisto tlacenje prstov, kolen in riti na primerna mesta je bilo od zacetka sila neprijetno. Ravno tako kot premajhne plezlke, pa jo moram na priblizno pol ure "sezuvat", saj mi takrat enkrat "odmrejo" noge. Verjamem, da je tole tezko razumet, saj naj bi bil sport v uzitek, ampak se enkrat - za veslat je pa fajn. Saj za udobje imam se eno krasno barcico, v katero pole cevljev (obutih) stlacim tudi opore za noge, pa se prostora za izvoz mi ostane. Ampak Boostercek je namenjen drugacnemu veslanju.
Tretja stvar - Sava je bila mrzla za pop***t. Se toliko bolj, ker imam zaradi neveslanja in ravnokarsnjega (a se tko rece?) malce zmedene obcutke za temperaturo vode. Drugace verjetno niti ni bila tako hudo grozno ledena, kaksnih 17 C (mogoce se celo vec) je pa ze imela. Kakorkoli, bilo je mraa-aa-azzzz.
Cetrta stvar. Imam samo en stoflc za usesa (pa dve usesi, jasno) in nobene klipsne za nos. Namrec, hudo me moti, ko se mi voda pretaka tam po raznih lobanjskih votlinah - skozi eno uho noter, pa v nos, ali obratno, skozi nos notr in uho ven, ali samo noter, pa sploh ne ven ... Ni fajn. Sploh, ce je voda mrzla. Zato obicajno veslam v popolni opremi - s silikonskimi stoflci, cepki, po slovensko, v usesih in klipsno na nosu.
Peta stvar (ni se konc) - pozabila sem namocit spricdeko, na kar sem se seveda spomnila sele potem, ko sem bila ze zapestana v colnu in ko se hudic neoprenski nikakor ni hotel raztegnit cez celo luknjo. Za nepoznavalce, spricdeka je tisti del kajakaske opreme, ki je podoben baletnemu krilcu in ki "zadihta" luknjo v kokpitu kajaka, da ga voda ne zalije in zaradi tega ne spremeni v podvodnico.
Sesta stvar - neki idiot, tokrat drugi kot tisti pri lajfu, mi je snel markirni trak z rocaja vesla. Pac, meni je vsec, ker:
a) Vem kje veslo drzim (saj ga avtomaticno primem na pravem mestu, ampak vseeno mi je bolj vsec, ce je tejp tam),
b) Rocaj vesla je pri levi lopati zlomljen (ta je bila tudi super dogodivscina) in ker je poflikan, je malce odebeljen in malo hrapav. No, tisti koscek tejpa na desni strani, naredi obcutek pod desno dlanjo podoben tistemu na levi.
c) Ker vem, da idiot tele tocke to bere - CE SI SPOSODIS KOS OPREME, GA VRNES TAKSNEGA KOT SI GA DOBIL (se toliko bolj, ce lastnika ne vprasas, ce si lahko sposodis)!!! Dost jasno?! Me prav nic ne briga, ce tebi ne pase tist "flajster" na MOJEM stilu od MOJEGA vesla.
No, po vsej tej proceduri sva sla pa res veslat. Najprej lepo po toku gor do "plazice", kjer je bil namen malce pretesirati moje zvracanje in obracanje. Kaj dosti od tega sicer potem ni bilo, ker, kot sem ze rekla, ni fajn, da se ti voda pretaka tam okrog po glavi ... Pa se mrzla je bila - ce je kdo slucajno spregledal. Pa se soncka ni bilo.
Sva sla potem res rajsi veslat, v pravem pomenu besede. Kobacanje cez jez sem danes spustila, manjka se par konkretnih veslanj, pa morda kaksen centimeter vode manj. VSaj za prvo cezjezenje po dolgem casu ... Zato sem se izkrcala na jezu in s epes sprehodila cez otocek. Na tacenskem bregu Save so me v prvem kontricu (kontratok, sej se ne pise narazen, ne?) pricakale znacilne poletne pene. Njami ...
Preveslavanje tok-kontratok mi zacuda ni delalo problemov, sem se kar takoj spomnila kako naj bi reci sle. Najprej sicer malo leseno in na silo, potem pa ze z vecjim filingom, ko dobesedno presrfas cez (ok, tko fajn spet ni bilo ...). Ker je bilo menda prelahko in "cist brezveze, da se kle visiva", sva se preselila nizje dol, do "pod elektrarne". Spet malo babjega cviljenja, ker se nisem tocno spomnila kaj me ze caka zaena huda past na poti do dol. Se mi je zdelo, da morajo nekje bit ene strasne brzice (strah ima reees velike oci) in nekje proti koncu (na sotocju z vodo s proge) ena grozna luknja. Ker je pac ni bilo, sem si jo skoraj naredila sama (pri veslanju moras opazovat reko nekaj metrov pred sabo in ne buljit v konico svojega colna). Pa mi je malo potopilo rep. Sem bila sila ponosna, da sem se uspesno resila iz situacije in izognila kopanju (ampak si povedat, da sem bolj lesena kot najhujsi ceski turisti, sem si pa vseeno mogla - to je bilo tisto kokodakanje v kontricu ...).
In potem strah in trepet - najprimernejse vadbisce - tokovi pod elektrarno. Se je pa spet izkazalo, da ima strah vecje oci in da stvari, ki se jih "spomnis", malo raztegnes in potenciras, ce te prejsnji dan kdo nafila se s svojimi frustracijami (ane, G.), se toliko bolj. Se mi je spet zdelo, da to bo cofotanja in plavanja na pretek, ker sem imela v spominu, da tam vodo na veliko miksa in ti vsakic, ko se malce narobe postavis, zamudis sekundico, kontratok (ta bi moral bit po mojih spominih bolj zloben od toka) zagrabi kanto in puf, si pod vodo ... No, v resnici ni bilo nic hudega, dvakrat sem sicer naredila traparijo - enkrat sem - kriza bozja, sredi toka pozabila veslat in sem si v zadnjem hipu potegnila veslo izpod riti, drugic pa sem zarila previsoko v val, se - se ena kriza bozja - nagnila naprej in se potem sprasevala zakaj mi je spico potegnilo pod vodo. Spet, hudo ponosna sama nase, sem se izognila kopanju.
Jasno, perfektno ravno ni bilo to danasnje veslanje, vsekakor pa mnoooogo boljse od pricakovanega. Ravno za v raft na progi od Medvod do Tacna, pa tui se nisem. Fajn vedet.
Zdaj moram samo kupit stoflce za usesa in naredit knoflo za nos. Cepke sem danes sicer kupila, ampak so neki sumljivi in vprasanje ce uporabni, plavalni od speedota. Je gor pisalo silikonski cepki za usesa, pa jasno nisem odpirala skatle tam v stacuni. Tisti obicni "plastelinasti" so mi bolj vsec, grem v ponedeljek v lov za njimi.
Zal bom do naslednjega tedna na suhem - dosti grozno - sem morala zavrniti povabilo za jutrisnjo Soco (fous sem vam, pa glete, da moja barcica pride cela nazaj!), ker prihajajoci teden bo "zivo ludilo". Eh ... najboljs, da zacnem cimprej roze zlagat, da bo cimprej mimo.
Kot receno, nujno rabim nov psikrcek. Pa ne zato, ker bi se hotla spilat Mojco Pokrajculjo, ampak za veslat.
Ne ravno takoj takole:
po dveh (treh?) letih v colnu bo verjetno izgledalo bolj takole:
Mimogrede, recica na tej drugi slikci sicer izgleda vse skupaj nic, pa vseeno ni bila cisto povsem cicibanska, ceprav je bilo mestoma vse skupaj bolj podobno dricanju po vlaznem kamnolomu kot veslanju po divji reki. Kakorkoli, se je bilo potrebno posteno zbrat, za tale "jutranji" afterparty ...
Aja, point vsega posta je bil, da povem, da grem v soboto KONCNO!!! spet veslat. Sicer bolj kot ne v ilegali (beri druzba nezazeljena), ker se moram malo spomnit kako zadeve funkcionirajo, ampak k o m a j c a k a m ... In zdaj, ko imam, poleg lepega krasnega avta, se lep krasen prtljaznik (hvala, Goran!), ni ovir, da tega ne bom pocela bolj pogosto. Juhej!
Sem hotla pokazat zakaj nujno rabim novo celado in pri tem ugotovila, da so mi "skinli" on-line galerijo. Fajn ... Potem sem se ugotovila, da mi je, ob umrtju enega diska pred casom, slo v maloro nekaj mojih fotk. Fajn. In potem sem med brskanjem po cd arhivih ugotovila se, da pogresam vsaj en cd s fotkami, ce ne celo vec njih ... Se bolj fajn.
Nekaj sem sicer uspela izbrskat, ampak je kvaliteta skenov obupno slaba. Ker se mi linka na pejdzu trenutno ne ljubi popravljat in ker se mi se manj ljubi iskat izgubljene cd-je (imam obcutek, da morajo vseeno nekje bit), je moj album in par slikc v njem, trenutno na voljo tule. Za prvo silo bo ze ...
Ker, kljub nadpovprecnemu stevilu postov ta mesec, zaostajam z dogodki, se ena dogodivscina iz preteklega tedna. Jasno, zivalska.
Tokrat je za paniko poskrbel Veliki beli - Gulo.
Se med pocitnikovanjem je namrec zacel neznansko kihati in Nusa, ki je igrala alfa zverino med tem casom, mi je to nemudoma tudi sporocila. Ni se slisalo hudo nevarno, sem sklepala na prehladek pridobljen s pomocjo klime, zato je niti nisem poslala k veterinarju. Ker pa se je kihanje zavleklo na teden dni, smo se v Ambulanti (Ambulanta za ptice, glodavce, kunce in plazilce - VF) dogovorili, da prinesem bris zrela in da bomo zadevo malce bolj podrobno pogledali ... Jemanje brisa je povsem rutinski, preprost in neinvaziven postopek. S sterilno vatenko, ki spominja na palcko za ciscenej uses, le da ima daljsi "stil", podrgnes po zrelu, zadevo (palcko) vtaknes nazaj v "epruvetko" in cimprej odneses na priskavo. Simpl ko pasulj in jasno, da zato ne rabis nobenega posebnega znanja.
No, meni se kljub svoji nekompliciranosti postopek zal ni izsel kot bi se moral ... Gulo, trapast kot je (res ni ravno pri tabistrih), se je namrec odlocil, da nekje na sredini akta prekine sodelovanje. Podobno, kot ce pri zobarju sredi sarjenja po zobeh zapres usta. Hja, zal je tista dolga palcka plasticna, Gulo pa vzdevka Veliki beli nima zaman ... Cepec jo je odgriznil slaba 2 cm nad koncem in ... jo, v stilu zivali po kateri ima vzdeve, pozrl. Ja, pozrl je 2 cm palcke za usesa. Skupaj z vatko, ki je ovita na koncu. Jasno, ta del je bil bistveno manj zaskrbljujoc kot nasprotni konec, ki se je pri ugrizu "prijetno" osilil. Sem si kar takoj slikovito zacela predstavljat kaj se bo zgodilo, ko bo tisto kopjece potovalo po crevesju. Raztur.
Naslednji dan sva z Gulotom tako v Ambulanto prinesla res temeljit bris. Tak globinski. :-P Zanimivo, se je pa vsem, razen meni, zadeva zdela precej smesna, skoraj za crknit. Ha, ha ... In to kljub dejstvu, da se enako dogaja tudi najboljsim ... Ha, ha ...
Po vseh moznih pregledih, pretipavanjih, puscanjih krvi (in posledicno nepotrebni hudi paniki - kot pravi un pregovor - too many cooks spoil the soup), UZ, ... smo s eodlocili, da bomo pocakali, da se zadeva izloci po naravni poti. Tako ze dobrih 10 dni vneto brskam po vsakem drekcu, ki Velikemu belemu zleti iz riti (in teh je, glede na specifiko dihurske prebave, ki je hudo hitra - 4 ure pa je uno kar pride noter ze zunaj, veliko). Zaenkrat brez uspeha ... Ampak ocitno ga ne moti, saj nima nikakrsnih tezav, ocitno se je pac odlocil, da bo dihur z dodano vrednostjo ...
Ena lustna in simpaticna firmica, ki ima povrhu vsega se vsecen slogan. For Dogs On The Go. Je fajn slisat, sploh, ce si tudi ti kot lastnik en tak, bolj On The Go tip cloveka. Jaz zdaj spet sem in moram rect, da to stanje, tako meni kot Speli Mareli pase ... Je fajn bit mobilen, ker je lazje in predvsem bolj odklapljat.
Skratka, Ruff Wearove pasje potrebscine so definitivno zadeva, za katero bi z lahkoto porabila kupe denarja (ce bi jih imela odvec, seveda). Zaenkrat si lastiva samo tele copatke (slikce in obrazlozitev zakaj moj pes ceveljcke sploh potrebuje, sledijo) in tole prvo pomoc (dopolnjeno in izboljsano, jasno ...).
So mi pa hudo vsec tudi pasji ruzaki (ideja, da si zverina sama prenasa svojo kramo, je fantasticna), vsec mi je tudi tole, a zal nimam prevelikega razloga, da bi ga morala kupiti, saj v Speli ni prevec vodnega psa, labradorskim genom navkljub. Letos se je sicer naucila plavati tako kot se zagre, a mislim, da prevelike prilike trenirati te vescine pa vseeno ne bo imela.
Razmisljam, ali bi za v avto kupila tole ali rajsi pri "konkurenci" tole. Vsekakor pa bo naslednji nakup tole.
Pa se malce reklame - omenjene pasje dobrote so na voljo tudi v Sloveniji tule (uvoznik) in tule.
Cveto je nazaj,pravzaprav je pri meni ze od sobote.
Kaj je bilo narobe - tako kot v vecini primerov, napacna odlocitev in presoja. Sem pa vesela, da je Maja, takoj, ko je ugotovila, da njun odnos ne bo funkcioniral, to sporocila, tako kot sva bili dogovorjeni. Z mackom ni nic narobe, tako kot tudi z Majo ne. Le za skupno zivljenje nista narejena.
No, dobra novica je, da je Cveto naceloma ze oddan, pri novi lastnici bo imel macjo druzbo - mackona Florijana :-) Samo se nekaj potestiramo in se par dni za vsak slucaj, potem pa bi se morali macji cvetki srecati. Glede na povedano in glede na Cvetotov karakter, ne pricakujem nobenih tezav, vsekakor pa porocilo sledi.
Medtem Cvetkic zabava MAkisa, ki je navdusen nad macjim mulcem. V soboto ga je sicer malce skloftal - v stilu kje si se pa potepal teh par dni , torej bolj v igri kot zares. Zdaj sta spet huda kompanjona.
m.
Sem letos dobila krepko vnaprej (mesec dni prekmalu). In presenecenje bi bilo tezko vecje. Hvala, hvala in se enkrat hvala obema. 
Cveto je v ponedeljek z novo lastnico Majo, odpeketal novim dogodivscinam naproti. Mi ga sicer ni bilo lahko oddati, ker je krasen mackon, ampak mislim, da se bo imel prav fajn. Pa se blizu stanuje in se bomo se kaj videli.
Zlomljena tacka se je super porihtala, cisto nic vec ne sepa, povsem normalno hodi, skace, edino zvecer, ko je utrujen in pociva, jo malce razbremeni. Zadovoljna.
MAkis ga je prva dva dni hudo pogresal, ob najmanjsem ropotu in sumu je sibal gledat, kaj je mali uspicil. Se zdaj za vsak slucaj pogleda pod pult in za kavc, ce se Cvetko kje skriva. Mi je bilo kar malo hudo. Poskusam ga zamotit z vecjimi dozami crkljanja (saj ne, da mu ga sicer primanjkuje).
Srecno Cvetko.
Smo bili na morju - zavzeli smo juzno stran Solte, natancnejsih koordinat ne dam, da slucajno kdo ne zasede termina naslednje leto, pa je bilo v petek (uh, en teden je ze okrog) treba prit nazaj. Se ena desteka bi prav posteno pasala. Ampak kaj, ko je treba malo hodit v sluzbo, pa malo (no, fejst) za knjigami sedet in znanje v glavo vlivat, pa jasno, tamal zverinjak sem ze pogresala proti koncu. Spela je bila z mano, zverinice, MAkis in Cveto pa so doma spicili traparije (hvala Nuski za varstvo in se oproscamo za nekaj sivih las ...).
